[Intervju] s Spomenko Vodopivec
Prva Slovenka na Beograjskem maratonu
Spomenka, pred 3 leti sva govorili o vašem odličnem rezultatu na Istrskem maratonu. Takrat ste kot rekreativka dosegli 18. mesto v absolutni kategoriji. Danes vam lahko samo čestitamo ob še bolj izjemnem uspehu: 10. mesto med vsemi tekmovalkami na maratonu v Beogradu, 1. mesto med Slovenkami, in to na 42 km! Kako vam je to uspelo?
V prvi vrsti sem izredno zaposlena mamica treh šoloobveznih otrok in žena aktivnega soproga z zahtevno službo, treniram pa v času, kolikor si ga (lahko) vzamem zase, zato je rezultat iz Beograda res odličen. Tudi uvrstitev je zelo dobra, a je ta odvisna od konkurence, na katero nimaš vpliva, zato se z njo nikoli ne obremenjujem. Čas je objektivni pokazatelj napredka in 3:32:43 je zame izjemen maratonski čas. Ta dosežek je plod petletnega neprekinjenega in vedno bolj kompleksnega dela, h kateremu je v veliki meri pripomoglo tudi »delovno« druženje s tekaškimi prijatelji, s katerimi si družno prestavljamo meje in zastavljamo vedno nove, višje cilje.
Kdaj se vam je zgodil »preboj«, da ste s polmaratonske trase zavili na maratonsko?
Po duši sem športnica in tekmovalka. Že dolgo nazaj sem si želela nekoč preteči maraton. Že po prvem tekmovalnem rekreativnem teku na 2. Konjiškem maratonu mi je bilo jasno, da je to začetek moje poti. Sem zelo ciljno orientirana oseba, saj je ob zadostnem delu in trudu skoraj vse uresničljivo in dosegljivo. Rada si zastavim težko dosegljive cilje ter neutrudno stremim k njihovemu doseganju. Če zastavljenega cilja res nikakor ni mogoče doseči, ga – sicer zelo nerada – tudi znižam. Podobno je bilo z maratonom, ki je bil zame logična posledica rednega tekaškega in dodatnega kondicijskega dela. Poleg trdne volje in marljivosti predstavljajo najpomembnejši del mozaika moji tekaški prijatelji. Hitro smo se namreč našli kot skupina podobno mislečih, iskrenih prijateljev, ki motiviramo drug drugega ter pripomoremo k napredku vsakega od nas, delimo izkušnje (prijetne in tiste manj prijetne), informacije, veselje, prosti čas.
Bi si zdaj rekli prava tekačica? Imate še kdaj dan, ko se vam ne ljubi teči?
Kot sem uvodoma povedala, sem vse prej kot »prava« tekačica, saj živim rekreativno (zlasti glede počitka in prehrane), le pristop k delu je za tako intenzivne športne aktivnosti več kot le rekreativen. Res pa je, da sta tek in telesna aktivnost nasploh del mojega vsakdana. Športno aktivna je namreč moja celotna družina. Poleg tega imam krog prijateljev, ki smo tako ali drugače povezani s športom, zato je res malo dni, ko na mojem urniku ni vsaj kakšne športne aktivnosti, ki pa nikakor ni vsakodnevno tek, saj bi se ga sicer verjetno prenasitila.
Se vam zdi, da vam kljub uspehom obisk tekaške skupine KAŠ še vedno pomaga?
Vadbo v okviru tekaške skupine obiskujem že četrto leto, nekateri moji prijatelji jo obiskujejo od začetka, vsi pa imamo od tega opazno rezultatsko (časovno in po razdalji) korist. Vadba je namreč zasnovana tako, da jo lahko vsak prilagodi svojim sposobnostim in željam – lahko je izredno intenzivna in zahtevna, sploh zaradi medsebojnega spodbujanja in motivacije, z malo prilagoditev pa je dosti lažje izvedljiva. Tekaški treningi, ki so v lastni režiji težko izvedljivi, ker zanje zaradi intenzivnosti, ki pa je nujno potrebna, ni prave volje, so rezervirani za srede zvečer.
Pa še ena iz firbca. Kako je teči na Konjiškem maratonu, ko ste doma, pred svojim občinstvom, v primerjavi s teki v tujini in drugod po Sloveniji? Boste tekli tudi letos?
Maratoni v tujini imajo poleg tradicije, posebnosti in pestrosti udeležencev svoj čar tudi zaradi doživetja samega potovanja. Konjiški maraton pa je pomenil prelomnico in doprinesel k spremembi v miselnosti ljudi v naši okolici glede teka, s katerim se jih zato ukvarja vse več, kar je izredno pohvalno. Že zato je treba izkazati spoštovanje do prireditve in organizatorjev ter se tega teka, kolikor je le mogoče, udeležiti. Gre tudi za enega najbolje organiziranih tekov pri nas z množico atraktivnih spremljajočih dejavnosti. Seveda pa ni zanemarljiva prednost, da se na start ne rabiš voziti nekaj 100 km, ampak se od doma ravno ogreješ in ti je precejšen del nastopajočih in občinstva poznan. Vse to so razlogi, ki vsako leto znova na start privabijo množico tekačev. Letos bomo – če se ne zgodi kaj nepredvidljivega – med njimi tudi jaz in moji tekaški prijatelji, večinoma kar z družinami.